Dr. Mani prihaja iz družine klasičnih zdravnikov. Zakaj se je odločil prav za študij ajurvede? Kaj ga je prineslo v Slovenijo? Kako vidi nas, Slovence in kaj po njegovem oz. s stališča ajurvede počnemo narobe?
Po dobrem letu pisanja novičk za Hišo Ayurvedo me je ob brskanju po naših preteklih člankih v revijah prešinilo: Kaj pa dr. Mani? Ničesar še nisem napisala o njem! Že odkar je pred skoraj petimi leti priletel iz Indije in v naši Hiši prevzel odgovornost za zdravljenje in dobro počutje Slovencev, predstavlja njeno srce in um. Lahko povem, da dr. Mani ni le dober ajurvedski zdravnik, temveč tudi dober človek, zato si po mojem mnenju vsekakor zasluži, da ga malo bolje spoznate tudi vi.
Za študij ajurvede se je odločil zaradi mame
Dr. Mani, natančneje dr. Manivannan Ramasamy B.A.M.S. je sedaj diplomiran ajurvedski zdravnik. Ni pa od nekdaj razmišljal o študiju ajurvede. Ker izhaja iz družine klasičnih zdravnikov, je bil sprva prepričan, da bo študiral alopatsko medicino. Usoda pa ga je, kot mnoge izmed nas, pripeljala na precej drugačno pot…
»Do desetega leta sem bil prepričan, da bom postal alopatski zdravnik. Potem je mati zbolela za artritisom. Oče (klasični zdravnik) jo je zdravil dve leti, a ni ozdravela. Očetov prijatelj pa nam je svetoval, naj jo zdravimo z ajurvedo. Po šestih mesecih ajurvedskega zdravljenja se je materi začelo zdravje vračati. To je naredilo name močan vtis in odločil sem se, da bom postal ajurvedski zdravnik. Doštudiral sem na eni najboljših ajurvedskih univerz, The Tamil Nadu dr. M. G. R. Medical University. Oče je zdaj vesel, saj lahko sodelujeva. V Indiji se ajurvedska medicina spet širi in pridobiva ugled, ki ga je med angleško zasedbo Indije izgubila.« (Aura, intervju)
Kaj pa dr. Mani meni o nas, Slovencih?
Dr. Mani se je za odhod v tujino odločil tudi po astrološkem nasvetu iz Djotisha, indijske astrologije, ki je v Indiji izredno spoštovana in upoštevana. V slabih petih letih se je že precej dobro spoznal s karakteristikami »povprečnega« Slovenca. Odkar poznam dr. Manija, ga še nikoli nisem videla jeznega, živčnega ali pesimističnega. Kadarkoli ga povprašam po počutju, že vem, da bo z nasmehom odgovoril: »I’m good« (dobro sem) ali pa včasih v bolj »slovenski« različici: »Ful dobr’!:) Kljub očitnemu dejstvu, da se Slovenci v mojih očeh kažejo kot mnogo bolj zaskrbljeni in pesimistični, pa nas on sam primerja kar z našim vinom: »Slovence vidim kot po naravi dobre in prijateljske. Posebej kadar uspejo preseči svojo zadržanost, so sveži in topli kot slovensko vino.«
Kje pa ga Slovenci največ lomimo?
Dr. Mani odgovarja: »Ob večletnem opazovanju prehranskih navad Slovencev sem opazil, da na splošno uživate preveč mesa. Sam ga ne bi priporočal več kot dvakrat tedensko. Pravijo, da »si, kar ješ« in s tem se strinjam, saj ima prehrana precej močan vpliv na naš um in odnos do življenja. Ljudje, ki uživajo preveč mesa, so lahko nagnjeni k slabi volji, celo depresiji. V štirih letih moje prakse v Sloveniji sem naletel na veliko število ljudi, ki trpijo za depresijo in se stežka soočajo s stresom. To med drugim povezujem tudi z navado prekomernega uživanja mesa, zaradi katerega je um meglen kot Ljubljana pozimi.«
Upam, da ne posplošujem preveč, vendar, ko opazujem indijski del naše ekipe, doktorja s terapevtoma Bijujem in Girijem, opažam, da ni mogoče prezreti razlik med njihovim (indijskim) in našim (slovenskim) pogledom na življenje. Se morda odgovor skriva le v našem prekomernem uživanju mesa? Naš ajurvedski zdravnik nam polaga na srce: »Slovencem želim, da se odprete in pokažete dobroto, ki je v vaši naravi. Bodite še bolj odprti za nove stvari, nova učenja in tuje kulture. S tem boste povzdignili svojega duha na višino Triglava in premagali skrb za majhne reči. Želim vam harmonično življenje, brez stresa in depresij.«
Sonca Menart
