Objavljamo članek iz oktobrske številke revije Zarja, ki je nastal po pogovoru z dr. Manijem o nezdravih prehranskih navadah.
Večina je že slišala za tako imenovane tri doše, to so kapha, vata in pitta, vendar pa je preprosto poigravanje s tem, kateri tip smo ter kaj lahko zato jemo in česa ne, vendarle premalo, da bi zares kaj naredili za svoje zdravje, pravi ajurvedski zdravnik, na kratko dr. Mani, iz Hiše Ayurveda na obrobju Ljubljane. Še posebej če pri hrani kar naprej ponavljamo enake napake. Slovenci s stališča ajurvede res veliko reči počnemo narobe, smo ugotovili v pogovoru z dr. Manijem. Njegova najljubša slovenska jed je ričet, seveda brez mesa, še vedno pa ima indijsko hrano raje od naše.
Številne diplome in potrdila z najuglednejših ajurvedskih šol v Indiji govorijo o njegovi odlični izobrazbi; da je njegovo znanje o življenju, kar v prevodu pomeni ajurveda, zares veliko, pa izkušnje ljudi, ki jih je zdravil. Dr. Mani je ob tem pripomnil, da se še vedno uči, vsak dan znova.
Slovenska ajurvedska dieta. Pred petimi leti, ko je s sodelavci prišel v Ljubljano, se je moral veliko naučiti tudi o Sloveniji. Pa seveda o Slovencih in naših prehranjevalnih navadah. Oziroma napakah. Kakšen je bil njegov prvi vtis o slovenski hrani? »O njej nismo vedeli veliko, predvidevali smo, da je zaradi bližine Italije precej podobna njihovi kuhinji, morda malo tudi nemški, torej testenine, pica in podobne reči.« Hitro je ugotovil, da jemo veliko krompirja, kruha in mesa ter sveže solate, kar ga je precej presenetilo, pa bolj malo riža, ki je v Indiji na jedilniku vsak dan.
Na začetku je bilo zanj in za sodelavce res vse zelo novo, kaki dve leti je potreboval, je povedal, da je dobro spoznal sestavine, ki jih uporabljamo pri nas, in njihov učinek na telo oziroma zdravje. Sčasoma je lahko tako sesta- vil pravo »slovensko dieto«, ki pa vam je žal ne moremo predstaviti. Preprosto zato, ker ne gre za splošno dieto, temveč je vedno prilagojena vsakemu bolniku in njegovim težavam. Ne, pri temle ni bližnjic, pravi dr. Mani. Ker se bolezen razvija kar nekaj časa, tudi ozdravitve ne morete pričakovati čez noč.
Ne le paradižnik, tudi božji nektar je lahko strup. Dr. Mani ima, kot rečeno, najraje ričet brez mesa; tudi zato, ker ne je svinjine, s katero se ga navadno pripravlja. Prav tako ne poje veliko krompirja, zlasti ne pečenega, pire je pa še kar v redu, je povedal. Le ne prepogosto. Izogiba se tudi paradižniku in še zlasti papriki, tudi pekoči, ter jajčevcem, torej vsem tako imenovanim razhudnikom. Vsebujejo namreč strupe (npr. solanin, op. a.), ki se počasi kopičijo v telesu, in če redno uživate veliko razhudnikov, imate sčasoma gotovo zdravstvene probleme, je opozoril.
Gre predvsem za količino, je dodal, in za to, kdaj neko stvar jemo. Sveža zelenjava, celo paradižnik, je za naše telo v redu v njeni rastni sezoni. Torej poleti, ne pa tudi pozimi. »Hrano je treba prilagajati sezoni, ne morete jesti enake hrane 365 dni na leto. V obdobju svoje rasti je torej tudi paradižnik sprejemljiv, vendar pa ne vsak dan in ne samo surov.« Predvsem pa, je opozarjal znova in znova, »vsaka še tako dobra in koristna hrana, ki je je preveč, tudi božji nektar, sčasoma postane strup!«
Prav nasveti o pravilni prehrani so v ajurvedi pomemben del pri obravnavi bolnikov, seveda pa je včasih težko spremeniti slabe navade, sploh če so zelo razširjene in ukoreninjene. Slovenci jih imamo res kar precej.
Surova in kuhana hrana ne gresta skupaj! Naša glavna napaka je, je povedal dr. Mani, da jemo svežo solato ob kuhani hrani. Po ajurvedi sta surova in kuhana hrana nezdružljivi, in če to kombinacijo jemo redno, prej ali slej pride do prebavnih in tudi drugih težav. Sveža solata je že v redu, le z ničimer kuhanim je ne bi smeli mešati, niti s fižolom (!) ali koruzo, ali pa si naredimo solato le iz kuhanih sestavin. Sveža solata je primerna za malico, obilnejša tudi za samostojno kosilo, pripravljena z malo oljčnega ali bučnega olja ter limoninim sokom; ta je boljši od kisa, ki veliko ljudem povzroča težave. V Indiji kisa tako rekoč ne poznajo, tudi zato, ker je sveža zelenjava pri njih le redko na jedilniku. Če že, potem predvsem čebula ali kumare, ki pa jih pripravijo z jogurtom (raita, op. a.).
Preveč mesa povzroča depresijo. Druga slaba slovenska navada so velike količine mesa, in to vsak dan. Veliko ljudi, s katerimi se je dr. Mani pogovarjal, mu je povedalo, da se je nekoč tudi pri nas meso jedlo le redko, potem pa je postalo simbol obilja. Dr. Mani, ki meso uživa redko, je povedal, da ga ajurveda ne prepoveduje, a zanj velja enako pravilo kot za vsa druga živila: prava količina ob pravem času. Za tiste, ki opravljajo naporna fizična dela, je uživanje mesa vsekakor koristnejše kot za tiste, ki svoje delo opravljajo za pisalno mizo, v pisarni, brez velikega fizičnega napora, saj njihovo telo preprosto ne potrebuje živalskih proteinov. Posledica obilnega uživanja mesa oziroma živalskih proteinov so lahko rak, tumorji in druga huda obolenja, je opozoril dr. Mani, ajurveda posebej poudarja tudi, da pogosto uživanje večjih količin mesa povzroča depresivnost.
Ajurveda, je ob tem razložil naš sogovornik, hrano deli na tri tipe: satvično (satvic), radžastično (rajasic) in tamastično (tamasic). Satvična hrana je čista, sveža, nepredelana, sem spadajo na primer zelenjava, tudi kuhana (pravilno kuhana, seveda, to pa nikakor ni preveč kuhana oziroma razkuhana), pa sadje, mleko (ne tudi mlečni izdelki!) …Vse, kar ni predelano torej.
Radžastična hrana je močna, povzroča vznemirjenje, spodbuja jezo. V to skupino spadajo na primer vse ocvrte oziroma preveč kuhane jedi, pa kis, čili, fermentirana živila …
Tamastična hrana je zelo težka, povzroča temne misli, depresijo, in v to skupino vsekakor spadata meso in alkohol, pa v tem času tako aktualne gobe, ki rastejo v temi, in predvsem vsa postana, pogreta hrana. To si velja vzeti k srcu, saj smo pri nas navajeni, da si zaradi pomanjkanja časa ali lagodnosti hrano pripravimo za dan ali tudi več vnaprej. Morda tako res prihranimo čas, se pa zato močno poveča naša občutljivost, zaradi pogrete hrane nas vznemirjajo malenkosti, smo nepotrpežljivi, zlahka nas zajame obup …Dr. Mani je prepričan, da je eden od vzrokov za veliko število samomorov med Slovenci prav naše pogosto napačno prehranjevanje.
Človek za zdravo življenje seveda potrebuje vse tri tipe hrane, a v pravem razmerju in ustreznih razmerah, vsekakor pa naj bi na jedilniku prevladovala satvična, torej čista in sveža hrana, ki človeka poživlja in v njem zbuja optimizem.
Kako pa je s hrano, ki prihaja z drugih koncev sveta? Riž, na primer, in vsa druga naravno posušena hrana, to velja tudi za začimbe, je vredu. Ne pa tudi zelenjava in sadje, na primer banane, ananas, mang…, ki ne rastejo pri nas in ki do nas prispejo obdelani z veliko kemije. Velja seveda tudi nasprotno, v Indiji, na primer, prav gotovo ni pametno jesti jabolk.
Jemo preveč, prepozno in pretežko hrano. Še ena ne prav koristna navada je, da Slovenci zvečer jemo prepozno in pri tem še pretežko hrano. Jesti je treba tri ure pred spanjem, hrana pa mora biti lahka. Sveža solata, kruh, testenine, sir, jogurt, sadje …niso primerni za zvečer. Tudi meso ne, tega bi morali jesti zgolj za kosilo, okrog dveh, treh, ko naš prebavni sistem deluje s polno močjo. Vse našteto spada med tako imenovano hladno hrano, ki zvečer nikakor ne koristi našemu telesu, sploh ne v hladnejšem delu leta. Zvečer je tako najboljša kakšna juha ali pa riž, proso, kvinoja, kuskus … s kuhano zelenjavo. Pa mlečni riž, palačinke brez jajc, polnjene z zelenjavo … Kompot je zvečer v redu, sveže sadje, tudi tako opevano jabolko, pa ne.
Hrana mora biti v hladnejšem jesenskem oziroma zimskem času seveda precej drugačna od tiste v vročem poletju, ko si lahko mirno tudi večkrat na dan na primer privoščimo smuti. Sicer pa tudi pri pripravi teh Slovenci navadno delamo veliko napako, saj vanje zmešamo preveč in s stališča ajurvede za povrh še nezdružljivih sestavin. Dve ali tri sestavine so dovolj, je rekel dr. Mani. »Nikoli tudi ne uporabite surove špinače, razen morda še čisto mlade, boljša je kuhana, ker surova vsebuje snovi, ki škodujejo jetrom. Najboljši je smuti, pripravljen iz jabolka, korenja in rdeče pese. Ali pa kumare, korenja in ingverja. Sestavin nikar ne mešajte z mlekom, temveč z vodo. Pozimi uporabite toplo. Smuti pijte za zajtrk ali malico, nikakor za večerjo.«
Zanimalo nas je, koliko obrokov je treba imeti na dan. »Najbolje tri. Zajtrk je zelo pomemben, nikoli ga ne bi smeli izpustiti, mora pa biti lahek. Za kosilo si lahko privoščimo nekoliko težjo hrano, večerja pa mora biti spet lahka. Dr. Mani zaveda, da je pri napornem vsakdanjiku in hitrem tempu težko upoštevati ta navodila, priporoča, da imamo s seboj vedno tudi malico. Predvsem zato, da zvečer ne pridemo domov sestradani in se zato ne prenajemo pretežke hrane. »Za malico je dovolj eno jabolko, en jogurt, malo skute ali solata …, uro ali dve pozneje, nikakor ne hkrati, pa na primer kozarec pinjenca ali čaj. Dobri so tudi suho sadje in oreščki, če zraven ne jemo nič drugega in če jih pred tem čez noč namočimo, mandlje pa tudi olupimo, sicer nam lahko povzročajo težave.«
Ščepec in šilce modrosti. Za pitje je absolutno najboljša voda, poleti je lahko sobne temperature, pozimi topla. Zelo dobro je popiti vsaj dva litra tekočine na dan, to lahko vključuje tudi nekaj zeliščnega čaja. Voda z limono zjutraj (na prazen želodec) je super, je povedal dr. Mani, a zadostuje sok četrt limone. Mnogi so prepričani, da je v kozarcu limonade zelo koristen tudi ščepec kurkume, a nam je dr. Mani pojasnil, da je kurkumo, zato da dosežemo njen največji učinek, vedno treba mešati z oljem, še bolje z gheejem, prečiščenim maslom, in tudi rahlo segreti. Kuhanje rižote s kurkumo je torej super, posipanje kurkume po rižoti pa niti ne. Ghee je najčistejša oblika mleka in zato odličen za vse, ki ne prenašajo laktoze, takšnih pa je veliko. Poleg tega je dober za prebavni sistem oziroma njegovo čiščenje, koristi očem, pomaga pri artritisu, nespečnosti …
Ker Slovenci spijemo veliko alkohola, smo se tudi o tem pogovarjali z dr. Manijem. »Kozarec vina občasno ni problem, pravzaprav dobro vpliva na kri, srce, holesterol … Ampak res le kozarec ali dva, in še to ne vsak dan, sicer boste gotovo imeli vsaj težave z jetri, si zakisali telo, da o drugih, zelo znanih stranskih učinkih niti ne govorimo. Tudi šilce vašega šnopsa, sadjevca – seveda domačega, brez dodane kemije – si lahko privoščite po obilnejšem kosilu, ker bo res pomagalo pri prebavi. A nikar ga ne pijte na prazen želodec, saj je preprosto premočan.«
Jajca, ki so pogosto na slovenskem jedilniku, imajo v beljaku koristne proteine za telo, a so težka za prebavo. Biti morajo ekološko pridelana, jesti pa jih je treba v zmernih količinah, vsekakor ne vsak dan, ne za večerjo in nikakor, če imate težave z žolčem, vetrovi, zaprtjem in podobno.
Tisti z nizkim krvnim tlakom ne bi smeli jesti peteršilja, na primer, tisti z visokim pritiskom pa ne soli in rdečega mesa in vsak dan bi morali spiti prav skodelico ali dve peteršiljevega čaja. Tudi suh je redu, mimogrede.
Fižolu in drugim stročnicam je, zato da preprečimo poznejše sproščanje vetrov, poleg česna in ingverja dobro dodati ščepec orientalske asafetide. Zares le ščepec, v večjih količinah je zelo neokusna. Začimbe so pomembne, v Indiji jih obvladujejo precej bolje kot pri nas, a že če boste uporabili le ingver, česen in črni poper, boste naredili veliko. Tako za okus kot za zdravje.
Še in še bi lahko nizali drobce ajurvedske modrosti, ki nam jih je v pogovoru razkril dr. Mani. A upamo, da je že teh dovolj, da se zamislimo nad svojimi prehranjevalnimi navadami in jih začnemo tudi spreminjati. Sploh če bi radi počasi začeli življenje sprejemati z vedrejše plati, predvsem pa takšno, kot je, tako kot uči ajurveda. Ki seveda odgovarja še na veliko obsežnejše vprašanje, kot je tisto »kaj bomo pa danes jedli«.
Tekst: Simona Furlan, foto: Andrej Križ
(Revija Zarja, oktober 2015)
